Kaznovanje nasilja nad ženskami: "Zakoni niso slabi, samo uporabljati jih je treba dobro"

Po številnih primerih nasilja, ki so v preteklem tednu pretresli regijo – od femicida v BiH do denarne kazni za hudo obliko nasilja v družini, ki jo je dobil slovenski nogometaš – se bomo na mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami posvetili sistemskim težavam, ki jih imamo pri obravnavi in kaznovanju nasilja v družini. Na koncu pa orišemo še ukrep prepovedi približevanja, ki se je doslej izkazal za učinkovitega in lahko žrtvi zagotovi to, kar najbolj potrebuje: varnost.

Zakaj le denarna kazen

Pia Barbara Hrovat je nekdanja kazenska sodnica, ki je leta 2011 začela s samostojno odvetniško prakso. V imenik odvetnikov je bila vpisana kot pooblaščenka mladoletnih žrtev kaznivih dejanj v kazenskih postopkih na sodišču, danes pa je predsednica Društva za preprečevanje nasilja v športu in nasilja v družini Pend.

V društvu poudarjajo, da so pri komentiranju konkretnih sodnih postopkov, ki jih poznajo le iz poročanja medijev, seveda omejeni in lahko podajo le splošno stališče.

Iz primera nogometaša Tima Matavža je znano, da je bil kaznovan z denarno kaznijo v višini 2.790 evrov za dve kaznivi dejanji, in sicer nasilje v družini ter zanemarjanje mladoletnih otrok in surovo ravnanje.

Denarno kazen je novogoriška okrožna tožilka predlagala, ker je obdolženi priznal krivdo, bil predhodno nekaznovan in ker so razmere v družini, ki že več kot eno leto spet živi skupaj, domnevno urejene.

"Sodišče bi lahko sporazum o priznanju krivde, sklenjen med obdolženim in tožilstvom, zavrnilo, če bi v okviru presoje zakonitosti predlagane sankcije sodišče ugotovilo, da je nesorazmerna – kar seveda sodi v okvir presoje zakonitosti," pojasnjuje sogovornica, nekdanja kazenska sodnica Hrovat.

"Tudi v primeru, da je obdolženi krivdo priznal na predobravnavnem naroku, lahko predsednik senata po tem, ko presodi pogoje za priznanje krivde – torej ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje dano prostovoljno in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu – obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Sodnik seveda ne more posegati v sporazum, lahko pa ga zavrne. Sicer govorimo o dveh različnih procesnih situacijah, vendar pa je na koncu sodišče tisto, ki odloči," dodaja.

Za kaznivo dejanje nasilja v družini je sicer zagrožena kazen do pet let zapora, za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja pa kazen do tri leta zapora. Tako so bila očitno uporabljena omilitvena določila, da je bila denarna kazen sploh lahko izrečena.

Kaj bi bilo bolje kot denarna kazen

V društvu Pend poudarjajo, da je tovrstna politika pregona in kaznovanja na področju nasilja v družini zgrešena. A v konkretnem primeru prav tako ocenjujejo, da bi bila zaporna kazen neprimerna, saj bi posegla v zaposlitev storilca in s tem v materialno varnost mladoletnih otrok.

Kaj bi bilo torej bolje od zgolj denarne kazni? "Primernejša bi bila pogojna obsodba z daljšo preizkusno dobo s sočasnim varstvenim nadzorstvom in dodanim navodilom, da mora storilec obiskovati psihološko delavnico in/ali nadzorovan program dela s storilci družinskega nasilja. O napredku obsojenega bi moral izvajalec sodišču redno poročati. Če storilec temu ne bi sledil, pa bi morala obstajati možnost, da bo pogojna obsodba spremenjena v zaporno kazen," navaja Hrovat.

Tovrstna sankcija bi poskrbela za dolgotrajno in učinkovito osebno rehabilitacijo storilca, obenem pa bi daljša preizkusna doba poskrbela za neposredno varovanje (predvsem) mladoletnih otrok pred novo eskalacijo nasilja, še dodaja.

Je rehabilitacija nasilneža možna?

Na vprašanje, ali je rehabilitacija nekoga, ki je bil dlje časa nasilen, res možna, Hrovat odgovarja, da je to izredno zapleteno vprašanje, ki zagotovo presega znanje pravne stroke. Po njenih besedah je prva težava, ki bi se ji morali posvetiti, dejstvo, da v Sloveniji nimamo nobenega programa na področju dela s storilcem nasilja v družini, ki bi bil verificiran in evalviran.

Na Društvu za nenasilno komunikacijo (DNK) so ob tem opozorili, da že od ustanovitve leta 1996 izvajajo program za delo s povzročitelji nasilja v družini, ki se imenuje "Trening socialnih veščin za osebe, ki povzročajo nasilje". Izvajajo ga v devetih krajih po Sloveniji. Program traja eno leto, vključuje 24 skupinskih srečanj in individualna svetovanja, je notranje in zunanje evalviran ter javno verificiran kot socialnovarstveni program.

Hrovat je poudarila, da je program, ki ga navaja DNK, namenjen povzročiteljem kakršnegakoli nasilja, ne izključno storilcem nasilja v družini.

Hrovat izpostavlja še en vidik problematičnosti izreka denarne kazni v tovrstnih primerih dolgotrajnega in hudega nasilja v družini. Po njenih besedah sodišče pri tem pozablja na določilo Družinskega zakonika, ki pravi, da so sredstva, ustvarjena v času trajanja partnerske skupnosti, skupno premoženje. "To pomeni, da bo sankcija, ki je namenjena storilcu, dejansko zadela tudi vse njegove žrtve, ki očitno spet živijo z njim v skupnem gospodinjstvu. Pri tem gre za sekundarno viktimizacijo," dodaja Hrovat in ob tem opozarja na kršenje Istanbulske konvencije, najobsežnejše mednarodne pogodbe na področju boja proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, katere podpisnica je tudi Slovenija.

"Od denarne kazni profitira samo državni proračun, ne pa tudi osebna varnost žrtev nasilja in javna varnost," še poudarja sogovornica.

Zakaj so sporazumi v primerih nasilja vprašljivi

48. člen Istanbulske konvencije govori o prepovedi obveznih alternativnih postopkov reševanja sporov ali izrekanja kazni, vključno z mediacijo in spravo. Drugi odstavek 48. člena pa pravi: "Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, da zagotovijo ustrezno upoštevanje sposobnosti storilca, da prevzame finančne obveznosti do žrtve, če mu je naloženo plačilo globe".

Tako mediacija v primeru nasilja v družini glede na Istanbulsko konvencijo ne bi smela biti dopustna. Sklenjena poravnava med storilcem in žrtvijo v postopku mediacije ali med glavno obravnavo na sodišču je po pojasnilih sogovornice iz društva Pend namreč obremenjena z napakami volje. Kaj to pomeni? "Mi ne vemo, ali je volja žrtve nasilja res njena prava volja ali pa je to posledica njenega dolgotrajnega podrejenega odnosa v razmerju do storilca. Ne moremo pričakovati, da žrtev prav na sodišču zbere vso svojo moč in samozavest ter sporoči tisto, kar res želi," pojasnjuje.

Prav tako je tu še dejstvo, da v civilnih sodnih postopkih storilca nasilja ne odstranijo iz razpravne dvorane. Njegova prisotnost lahko močno vpliva na izpoved žrtve, ki morda zaradi strahu ne zmore povedati stvari, ki bi bile upoštevane v izvedenem dokaznem postopku in bi vplivale na odločitev o glavni stvari.

V članku Ali imamo v Sloveniji težave s kaznovanjem posiljevalcev, ki je bil objavljen v rubriki Poglobljeno, je vrhovna državna tožilka Mirjam Kline za N1 tako izpostavila: "/.../ Dokler bomo imeli sodne palače, v katere skozi isti vhod pridejo obdolženec, žrtev, tožilec in priče, nismo naredili zelo veliko. V tujini, kjer smo si ogledali primere dobrih praks, so osumljenci povsem ločeni od žrtev in prič. Iz lastnih izkušenj povem, da sem zaznala, kako priče po srečanju z obdolžencem pred sodno dvorano izgubljajo iz spomina, kar so želele povedati."

Ob tem je vrhovna državna tožilka Kline za N1 dodala, da je dobra rešitev tudi možnost, da se žrtev zasliši s pomočjo videokonference, s čimer lahko preprečimo neposredni stik med storilcem in žrtvijo nasilja. Dobra praksa, ki se je pokazala na primeru Okrožnega sodišča v Ljubljani, je tudi Služba za oškodovance, ki žrtev seznani z njenimi pravicami in procesnimi možnostmi ter v največji možni meri prepreči stik žrtve – če sama tako želi – z obdolženim pred sodno dvorano, še izpostavlja Kline.

Dodeljevanje otrok nasilnim staršem

V nasprotju z Istanbulsko konvencijo je po besedah Hrovat tudi neupoštevanje nasilja v družini pri dodeljevanju otrok. "Dodeljevanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo nasilnemu staršu ni v največjo korist otrokom, pri čemer sodišča ne upoštevajo, da je otrok, ki je priča nasilju, vedno tudi neposredna žrtev nasilja," izpostavljajo v društvu Pend.

Nasilje enega starša nad drugim pomeni, da ta starš ne izpolnjuje svojih starševskih dolžnosti in otoke zanemarja, četudi otroci morda niso tarča udarcev. "Stališče, da je lahko nasilnež dober starš, ker otrok ni udaril, je konceptualno povsem zgrešeno. Sporoča, da institucije upoštevajo le eno izmed oblik nasilja v družini – fizično," ob tem dodaja Hrovat.

Tako v fazi odločanja o dodelitvi mladoletnih otrok sodišče svoje odločitve ne sme temeljiti na obljubah povzročitelja nasilja, da ne bo nikoli več nasilen, saj ni zagotovil, da te obljube ne bo prelomil. Tovrstnih primerov je sicer po besedah sogovornice veliko, kar po njeni oceni kaže na konceptualno nerazumevanje nasilja.

"Nimamo sprejete definicije, kaj je največja korist mladoletnega otroka. Seveda je vsak otrok individuum, ampak osnovna definicija bi morala obstajati. Zagotovo pa ni največja korist otroka to, da mora na stik z nasilnim staršem in da je nato starš, ki želi zaščititi otroka pred nasiljem drugega starša, označen kot odtujevalec," opozarja Hrovat. Psevdoznanstveni koncept odtujevanja je namreč še vedno v uporabi tako na centrih za socialno delo kot na sodiščih. Tako se zdi, da v sodnih postopkih družina, ki je skupaj, ali otrok, ki ima stik z obema staršema, še vedno prevlada kot ideal – ne glede na okoliščine in ne glede na prisotnost nasilja.

Zakoni niso slabi, težava v izvajanju

Ko govorimo o razvezah zakonske zveze kot posledici nasilja v družini, pa sogovornica opozarja še na nujo, da sodišče že na začetku postopka odloča o višini materialnih sredstev, ki jih je dolžan prispevati starš, pri katerem otroci ne živijo. "Zakaj omenjamo preživnino in materialna sredstva za preživljanje otroka? Ker razveza ne sme pomeniti generiranja revščine ali ekonomske stiske. To, da žrtev nima denarja, ne sme biti razlog, da ostaja v nasilni zvezi. Vse prevečkrat je namreč prav ekonomska stiska okoliščina, ki predstavlja dobro strukturirano past za žrtev, iz katere nima izhoda," še izpostavlja Hrovat.

Na vprašanje, ali bi torej bilo treba spreminjati zakone ali samo način, kako se ti izvajajo, pa pravi: "Nikoli nismo polemizirali, da bi bili zakoni slabi. Ampak država ima dolžnost, da upošteva pozitivne ukrepe za zaščito žrtev. Izjemno zanimivo vprašanje je, zakaj se ne upošteva Istanbulska konvencija – upoštevati bi jo morale prav vse državne institucije. To je pravica žrtev nasilja," za konec dodaja sogovornica.

Kaj pa ukrep prepovedi približevanja

Da zakonodaje, ki ureja problematiko nasilja v družini, ni treba spreminjati, se strinja tudi Katja Filipčič, profesorica kazenskega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. "Je pa treba delati na tem, da jo tisti, ki jo uporabljajo, uporabljajo dobro," dodaja.

Zdi se ji, da je ukrep za zaščito žrtev nasilja, ki je pogosto žrtvam premalo poznan, ukrep prepovedi približevanja, ki ga ocenjuje kot izredno pozitivnega in učinkovitega. "Žrtve si v prvem trenutku želijo varnosti. Seveda na koncu želijo tudi priznanje vsega, kar se jim je dogajalo, in sicer preko sankcije za storilca, a na prvem mestu je zagotovo varnost," poudarja Filipčič.

Ukrep prepovedi približevanja pri nas lahko izreče policija, ko pride na kraj dogodka ali ko izve za nasilen dogodek. To prepoved izrečejo ustno takoj, v šestih urah izda pisno odredbo, nato pa ukrep velja 48 ur. To pomeni, da se mora storilec odstraniti in da mu ni dovoljeno v bližino žrtve. Določena je tudi razdalja, na katero se lahko povzročitelj nasilja približa žrtvi – najpogosteje je po besedah Filipčič to 200 metrov. V času veljave ukrepa prepovedi približevanje žrtve ne sme kontaktirati niti preko komunikacijskih sredstev.

"Pozitivno pri tem ukrepu je, da na žrtvi ni bremena, da prosi za ukrep približevanja, saj to naredi policija," ob tem izpostavlja Filipčič.

Preiskovalni sodnik lahko prepoved približevanja podaljša na 15 dni, žrtev pa lahko nato pri istem sodniku zaprosi za podaljšanje ukrepa še za 60 dni.

Policija lahko kadar koli opravi nadzor nad spoštovanjem izrečenega ukrepa prepovedi približevanja, ob morebitnih kršitvah tega ukrepa pa lahko izreče globo od 300 do 800 evrov. Policisti lahko kršitelja, ki kljub izrečeni globi krši odrejeno prepoved, pridrži do največ 12 ur.

Na Inštitutu za kriminologijo so izvedli raziskavo o tem, kako uspešen je ukrep prepovedi približevanja. Za merilo uspešnosti ukrepa so vzeli dejstvo, da v času trajanja ukrepa žrtev ni bila žrtev nasilja, pojasnjuje sogovornica.

Podatki o učinkovitosti ukrepa spodbudni

V 21 odstotkih primerov je bil ukrep o prepovedi približevanja kršen. Čeprav bi morda nekdo lahko ocenil, da je ta delež visok, Filipčič poudarja, da gre za nizko število kršitev. "Res je, da ne vemo, koliko kršitev ukrepa ostaja neprijavljenih, a za zdaj lahko operiramo le s temi – po moji oceni spodbudnimi – podatki," izpostavlja. Ob tem sogovornica izpostavlja, da v 80 odstotkih primerov, ko policija oceni, da gre za težjo obliko nasilja, torej za kaznivo dejanje, tudi izreče ukrep prepovedi približevanja.

V času veljavne prepovedi mora policija pri žrtvi vsaj enkrat na dan preveriti, kako je, še poudarja Filipčič. "Pri polovici kršitev je storilec ukrep kršil z nadlegovanjem žrtve preko komunikacijskih sredstev, kar je v času ukrepa prepovedi približevanja tako prepovedano," ob tem dodaja. Kršitev ukrepa s fizičnim nasiljem so ugotovili le v enem odstotku primerov.

Ukrep prepovedi približevanja izpostavljamo kot mehanizem, ki po mnenju strokovnjakov deluje in lahko zadosti osnovno potrebo po varnosti. Ob tem ne pozabimo, da se lahko samo s prijavo nasilja zgodi premik na boljše.